Pred dnevi sem od moje soplesalke prejela mail s spodnjo zgodbo....  med branjem te zgodbe sem se spomnila našega vstopa in izstopa iz Nia prostora..... a ni tako kot pri tej zgodbi?  Ko vstopimo v Nia prostor damo na stran vsa naša bremena, težave, probleme..... a ko po naši Nia urici izstopimo iz Nia prostora se mi zdi kot, da jih več ni....kar postanejo nepomembne.. A ni res tako?  Zato, kot sem že mnogokrat rekla, da lahko vse kar pri ...

Pred dnevi sem od moje soplesalke prejela mail s spodnjo zgodbo....  med branjem te zgodbe sem se spomnila našega vstopa in izstopa iz Nia prostora..... a ni tako kot pri tej zgodbi?  Ko vstopimo v Nia prostor damo na stran vsa naša bremena, težave, probleme..... a ko po naši Nia urici izstopimo iz Nia prostora se mi zdi kot, da jih več ni....kar postanejo nepomembne.. A ni res tako?  Zato, kot sem že mnogokrat rekla, da lahko vse kar pri Nii delamo, projiciramo v naše življenje in živimo po teh principih,  poskušajmo tudi v življenju na nek način vstopiti in izstopiti v družinsko življenje ali službeno življenje..... preklopiti med enim in drugim, saj vse preveč ljudi nosi službene skrbi domov, k svojim otrokom, k svojim partnerjem, in stres, ki ga doživljajo v službi spravljajo na svoje družinske člane.... Žal.... Pa preberimo si zgodbo...

...Nekoč sem najel mojstra, da bi mi pomagal pri prenovi stare kmetije. Težek prvi dan je bil za njim. Najprej mu je zjutraj na poti počila guma, zaradi česar je izgubil eno uro dela, nato se mu je pokvarila električna žaga, za nameček pa mu je na koncu zatajil še njegov kombi. Odpeljal sem ga domov in med vožnjo je bil povsem tiho.
Ko sva prispela, me je povabil, da spoznam njegovo družino. Napotila sva se proti vhodnim vratom in mimogrede se je na kratko ustavil še pri majhnem drevesu, ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sva vstopila v hišo in začuda je bil naenkrat povsem drugačen. Njegov potemnjen obraz se je sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo.
Kasneje, ko me je pospremil do avtomobila, me je ob drevesu vendarle premagala radovednost in vprašal sem ga, zakaj se je prej najprej ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej.
“Ah, to. To je moje drevo težav,” je odgovoril. ”Vem, da v službi ne gre povsem brez težav, toda dobro tudi vem, da te težave ne sodijo k moji družini. Zato jih pač vsakič obesim na veje, preden vstopim v hišo. Zjutraj pa jih spet poberem.”
Ostal sem tiho in razmišljal o tem, kar je pravkar povedal ter zakaj bi si sploh želel zjutraj spet pobrati težave z drevesa.
“Veš, kaj je je pri tem najbolj zanimivo?" je nadaljeval in se nasmehnil. “Ko jih hočem zjutraj spet pobrati, jih ni več niti približno toliko, kot pa sem jih dan pred tem obesil...”